sreda, 05. september 2012

Spletla si si svojo spremembo, zdaj jo pa nosi

Kaj vem, kakšni sončni izbruhi ali lunini mrki so me pred nekaj meseci napadli, da sem čudno zadeta sama sebi obljubila, da bom za 50. rojstni dan čisto spremenjena. V tisti kozmični vznesenosti, za katero sumim, da jo je oplazil še kakšen vijolični plamen samega St. Germaina ali kakšnega podobno veličastnega kerlca, sem si spremenjeno sebe naslikala hudo čedno, mladostno in vitalno, pa še brez vseh finančnih skrbi, ki so me, odkar mi je začelo zdravje resno nagajat, prepogosto preplavljali.

A veste, tisti bombastični filing, da bom od zdaj naprej šefica svojega življenja in bom taglavna, ko bo šlo zame in za moje življenje.
"Komaj to izgovori, že..." Že se ji začne življenje vrtinčit, da ne najde več tal pod nogami. Bolj, ko se je bližal 1. september in mojih petdeset, bolj je šla tista lepa vizija v franže. Bolj kot The Boss, sem se počutila kot na vlakcu smrti in to na tistem delu, ko gre z vso hitrostjo navzdol.
In tudi bolj in bolj jasno je postajalo, da se bom morala posloviti od ljube, preljube funchi. Astrologi pravijo, da sem si v natalno karto plutona postavila na sonce in zato je, kako poetično, moje življenje polno malih smrti.
No, vsaj vem.

Zadnje dni avgusta mi ni bilo treba pokazat prsta, sem jokala tudi brez tega. Nekaj časa bo moje srce še strto zaradi slovesa od funchi, a vedno bolj pogosto me preplavlja tudi lep občutek, ker je funchi napletla tudi toliko lepih vezi. Kadar pomislim, koliko malih nogic brca v funchi copatkih, je res fin občutek. To je bilo kljub vsemu lepo obdobje mojega življenja. Najlepše!
 
Along came moj rojstni dan in moji najdražji so me pocrkljali kot kraljico. Družina je, ah, kaj naj vam rečem, moja kojica v teh čudnih metamorfoznih časih. Neprecenljivo. 

Mimogrede, saj je popolnoma jasno, da sem res precej spremenjena, kajne? 
Vsake toliko že zatipam čisto frišna tla pod nogami. 

p.s.: Naslednji komet naj me, prosim, obide. Razen, če se do takrat, ko bo kdo ponovno stresal čarobni prah na mojo glavo, naučim spreminjati svoje življenje bolj nežno in z andlahtjo.

fotografije: Neža Reisner

16 komentarjev:

Sonja pravi ...

Jaz že zdaj pogrešam tvoje čudovite pletenine :( Pogrešam tvoje objave in upam, da se zvezde obrnejo tako, da se vrneš, polna nove energije in z ogromnoooo naročili. Ki bodo odpihnili vse tvoje težave.

funchi pravi ...

Hvala, Sonja! Iz tvojih ust v božja ušesa...

JasnaK pravi ...

Poznam te samo kot Funchi, dovolj, da sem ob branju dobila solzne oči. Zdravja, energije in neskončno število glavic, nogic .., ki jih bo navdahnila in pogrela Funchi!!

funchi pravi ...

Hvala, Jasna! Ne znam povedati, kako prelep občutek je, da mi toliko ljudi želi, da se vse dobro izteče. Prav želim si, da bi vas, ko bo najtežji del za mano, vse povabila na en velik funchi žur.

studio13 pravi ...

Draga Mateja,
tudi jaz sem dobila kar solzne oči ob tem kar si napisala. Ne veš kolikokrat se spomnim in grem pogledat tisto tvojo matematično objavo, ko si izračunala koliko je vredno delo naših rok. Meni se tudi včasih zdi, da mi je življenje prav na trdo padlo na glavo.
Želim ti vse dobro, predvsem pa zdravja in optimizma, ostalo se bo vse porihtalo, sploh če imaš ob sebi prave ljudi, ki te podpirajo tako ali drugače.
Želim ti tudi naklonjene zvezde, in da bi te morebitni nepričakovani kometi kar lepo obšli.

funchi pravi ...

Hvala, draga Valentina! Ko sem zagledala tvojo lepo mucomaco v ikonci ob komentarju, se mi je kar milo storilo... ohhh, kako rada sem bila del te skupnosti mikro podjetjic, v katerih nastajao drobne male umetnine. Upam, da se vrnem med vas!

Simona Sobotič pravi ...

Naj se zvezde obrnejo, zdravje izboljša in vsakdan ponovno izpolnjuje delo spretnih rok!

Simona

Anonimni pravi ...

ok, ok, jaz sem pač zelo preprosta (in zelo daleč od matematike in podobnih resnic...ki so pa včasih zelo relativne) in tole še zmeraj razumem kot, morda, kaže da, upam, da ne, klinc gleda vse...skratka, nimam pojma kako te zadeve grejo, ampak, če je to res Zaprtje knjigarnice za vogalom, ti povem, da je bila to najlepša štrikarnica daleč naokoli in da bodo vsi tvoji sladoledni čeveljci (ker to so) ostali v tisti kremasti škatli, ki jih mame izročajo svojim hčeram in snaham.
Objem in poljub.
In čakam novih objav.

funchi pravi ...

Joj, hvala, hvala (tudi Simoni)... pa sem spet vsa solzna.

matilda pravi ...

eh Funchi moja draga, sem ti pisala iz nemojega račuanlnika ki je očitno zatrokiral, skratka Taanonimna sem jaz in nekako se mi zdi, da to še ni čisto konec...ampak ena nujna pavza:)

funchi pravi ...

Takoj sem vedela, da Taanonimna ni Anonimna, ampak naša ljuba matilda. Tvoj popih na mojo duščco je ... nezamenljiv.

studio Ninocka pravi ...

:(((( Žalostna in v upanju, da se Funchi vrne pišem tole z zamudo. Prepričana sem bila, da bo Funchi zgodba o uspehu, o katerih tako rada berem in motivirajo tudi mene. pri delu...Držim pesti, da se uredi zdravje in ostale težave ter da se funchi vrne polna novega zagona in energije. Mi smo medtem pridelali eno luštno majhno glavico, ki bi ji prav pasala kakšna lepa funchi kapica...

Mateja pravi ...

Hvala tudi tebi, Ninocka, da si pogrela mojo (v teh dneh malo preveč) občutljivo dušico. In čestitke za luštno malo glavico!

byAB pravi ...

Po dolgem času sem se sprehodila po tvoji strani in ... manjkaš. Tako je kot pravijo, da šele, ko določena oseba odide iz našega vsakdana, vidiš praznino, ki jo pušča za sabo.
Mateja, naj te potolažim, naslednje leto se našemu znamenju piše zelooo ugodno obdobje in zato je prav tako, da si vzamemo čas, da naberemo dovolj moči za vse, kar nas čaka. :-)
Objem in pozdrav.

Mateja pravi ...

Hvala, draga Ana! Za tvojo srčnost in te vzpodbudne besede. Objem tudi tebi.

Andreja L. pravi ...

Poznam te kot Funchi in sem srečna dobitnica micenih copatkov, ki jih hranim ... ne vem za koga, a od doma ne bodo šli :-)) Tako zelo lepi so, tako zelo rada sem te obiskovala ... tako zelo si želim, da bi bilo spet tako kot je bilo!
Zatorej, čimpreje se pozdravi in se čila iz zdrava vrni med nas!
Vse dobro ti želim :-))