sobota, 30. april 2011

Draga Pletilja, koliko je vredno Tvoje delo III

ali: KDAJ VRABCA BOŠ ŽE NAPISALA TO KNJIGO???

It's complicated.

No, v bistvu je zelo enostavno. Knjiga se ves čas piše (v moji glavi). Stokrat je že napisana, narisana, lepo med platnice dana, s polic v roke pridnih, nadarjenih punc položena, na prvo mesto seznama najbolj branih uvrščena (Hehe, hecam. Or not? )… samo ena malenkost je – ne morem je napisati.

A za to obstaja zelo dober razlog. Obljubila sem si, da bom knjigo vrgla v svet, ko bom imela za vse Pletilje dobro novico.

Dobra novica bi bila, recimo, če bi Pletiljam zacingljalo pisanje o sramotno nizkem ovrednotenju svojega dela. In bi si ga na novo ovrednotile (in živele srečno do konca svojih dni). Pa se to ne zgodi.

OK, sem si rekla, mogoče obstaja pa še kakšen drug način, da bi vse nadarjene Pletilje, (Kvačkarice, Čestitkarice, Oblikovalke gline, Šivilje, … ) lahko svoj hobi imele za svoj dream job, od njega spodobno živele in bile dober zgled vsem, ki o tem še razmišljajo.

A ga, žal, ne poznam.

Mislim, punce, predstavljajte si: Sredi te hude gospodarske krize, sredi tega (se niti ne bom trudila najti primernega izraza) stanja v naši državi, ob takem številu brezposelnih, obstaja izjemno veliko žensk, ki so ustvarjalne, da jemlje dih… pa tega ne želijo/upajo/?/ pretvoriti v svojo dejavnost, ki bi bila tudi vir njihovega zaslužka! Ali ni to nenavadno? Ne, ni. Saj NE MOREJO! Ker je to najbrž edina dejavnost, od katere se ne da preživeti! Zakaj? Ker je tako nizko ovrednotena.
Ali obstaja morda kakšen drug razlog? Punce, na dan z besedo, I'm all ears!

Nisem zgodovinar, sociolog (in še marsikaj drugega tudi ne), da bi lahko iz rokava stresla zgodovinsko ozadje tega fenomena, malo pa se mi svita, da izhaja iz patriarhalne ureditve sveta. Jp, it's a man's man's man's world! Žensko brkljanje nikoli ni bilo kaj dosti vredno. Zanimivo bi bilo opazovati, kakšno vrednost bi doseglo ročno delo, če bi nastajalo izpod moških rok?

Za nekaj sodelovanja vas prosim, drage Ustvarjalke. Imate morda ve kakšno rešitev za vse, ki bi svoj hobi rade spremenile v svojo redno zaposlitev in se ta rešitev ne začne pri ovrednotenju lastnega dela?

4 komentarji:

mojca - mka pravi ...

če bi imela to idejo, Funchi... ČE bi jo imela... bi si UPALA. bi si UPALE. tako pa ždimo v službah, bolje, čeprav grobo rečeno, se prostituiramo za nekaj sto evrov, tiho in vedno na voljo... doma seveda nekaj lepega počnemo, a več ali manj skrivamo ali vsaj - ne upamo s tem na plan... ko že po kakšnem čudežu zlezemo izza štirih sten, pa - ja! se zaletimo v steno ASINORA? ko povemo ceno, v kolikor si jo upamo povedati... in potem zaslišiš samo še cvileč glas:
- kaaaaaj? 30€ za torbico???
- delala sem jo 18 ur... dahnem tako potiho, da je neslišno...

vseeno pričakujem, pričakujemo tvojo knjigo. tudi zato.

Tika pravi ...

Strinjam se s tabo - moško ročno delo je bolje ovrednoteno, zato pa vsi vodovodarji, dimnikarji in podobni zelo dobro živijo od svoje obrti, pa ni treba, da so ne vem kako ustvarjali, njihovo delo je rutinsko, računi za 15 minutno popravilo pa 28 evrov - toliko je računal serviser štedilnika, ko je popravil stikalo - plus 4 evre potnih stroškov, ker se je z obrobja mesta pripeljal v center (3km)
Veste v čem je razlika - če se nam kaj pokvari, MORAMO dati popraviti, ali kupiti novo, ker brez štedilnika pač ne gre, in če kotliček pušča, smo še veseli, če pride vodovodar v enem tednu in ga zamenja. Njihovo delo je nujno, naše pa je ustvaljalno, lepe stvari, ki so lepe, ne pa nujne, in kot take so toliko pač cenjene.

Druga plat medalje pa so Kitajci, ki dumpingirajo s cenami. Posredno so krive vse tovarne, ki so preselile proizvodnjo na Kitajsko, kjer ubogi delavci delajo za drobiž. Jopica, spletena na Kitajskem pač stane samo 20 evrov, ker je njihovo plačilo nižje, glavnino pa tako potegnejo managerji, ne pletilje.

Drage ustvarjalke - mislim, pa da se bližajo boljši časi, saj je v svetu trend "hand made" zelo močan. Moja prijateljica v Avstraliji pravi, da so domačini že siti kitajske in taivanske robe, ker je pač nekvalitetna in da se povpraševanje po lepih in kvalitetnih izdelkih zelo povečuje.

To bodo slej kot prej spoznali tudi domači potrošniki, ko bodo dvakrat oprali kitajsko jopico in bo potem samo za v smeti, ker bo čisto izgubila obliko.

Zato draga Funchi in ostale ustvarjalke - bodite izvirne in pogumno naprej! Predvsem pa se morate ceniti same in ne šepetati cen, vem, lahko je reči, tudi sama se še lomim na teh stopnicah - vendar z vsakim prodanim izdelkom in z vsako pohvalo in zadovoljstvom kupca mi samozavest raste in tudi vam bo. SREČNO!

funchi pravi ...

Tika, tudi meni se zdi, da ročno delo postaja 'in'. A to nam bo bolj malo pomagalo, če bomo cene svojih izdelkov postavljale tako nizko, da si še krušnih drobtinic ne bomo mogle kupiti. Si predstavljate, da bi bilo povpraševanje po handmade tako veliko, da bi z lahkoto delale polni delovni čas in še čez samo to, kar rade počnemo, potem pa ugotovile, da tudi, če bi delale 14 ur na dan, s tem ne bi mogle preživeti?
Zelo zanimivo se mi zdi, da Etsy kot prvo napako, ki jo delajo prodajalci ročnih del navaja penizko ceno. Če malo posrfate po tujih spletnih mestih, kjer svetujejo novopečenim podjetnikom (prodaja ročnih izdelkov): povsod boste našle No.1 opozorilo - prenizka cena.
Z ušesi sem tudi zastrigla, ko sem gledala neko oddajo, ko so skušali pomagati odpuščenim delavkam (mislim, da Murinim). Nekatere so namreč začele prodajati svoja ročna dela in svetovalci so se trudili, da bi ženske za svoje izdelke postavile višjo ceno. V predlogu zakona o malem delu je bila navedena najnižja urna postavka - 4€! Kakšne paradoks bi to bil, da bi imele podjetje, povpraševanje bi preseglo ponudbo in bi morale zaposliti še kakšno pomočnico. Plačati bi ji morale 4€ na uro. Sebi pa...1€, 2€ ?? Sploh kaj?
Tika, pravzaprav nisem imela v mislih primerjave moških obrtniških del, ker vem, da bi se dalo takoj najti pojasnilo, da njihova 'ročna dela' potrebujemo, tega, kar me počnemo, pa ne.
Vendar, saj tudi umetniških slik ne potrebujemo, so hrana za dušo, radi jih gledamo, krasijo nam dom, pa nekatera dosežejo zelo visoko vrednost.
Mene je ta 'fenomen' res začel prav zanimati. Ali se je to vrednotenje ročnih del skozi zgodovino kar nekako vsadilo v nas? In, še bolj: kako to spremeniti? Se da? Je med ustvarjalkami sploh volja za kaj takega?

Anonimni pravi ...

Super, super, super prav zares sem navdušena.
Tako sem sita, sitna, ko brskam po straneh s handmade vsebino, s prav smešno nizkimi cenami. Se ustvarjalke res nič ne cenijo?
Najprej je težko izdelek resnicčno dodelat, potem pa zraven paše še smešno nizka cena, ki je itak bolj ko ne okras.
Sama sem frišna v poizkusu prodaje, ker se mi je do sedaj zdelo precej brezupno sploh poizkušati.
Nasvet tedna: poglej cene od drugih pa daj kak eur manj na artikel!
Yeah right, ker sebe ne cenim bom pa spotoma še drugim ceno zbijala.
No ja, že napisano, lahko bi samo napisala, da se strinjam..Ampak, če že kokodakamo pa dajmo skupaj, mogoče pa le koga zmotimo.
Lep pozdrav, Polona U.