sobota, 30. oktober 2010

Draga Pletilja, koliko je vredno Tvoje delo?

Vprašanje, na katerega bi si, seveda, morala vsaka Pletilja jasno in glasno odgovoriti takoj, ko bi njene ljubke štrikarije prestopile domači prag. Pa si, jasno, skoraj nobena ne in skoraj čisto prepričana sem, da je to izpit, na katerem takorekoč vse Pletilje pogrnemo, kakor smo dolge in široke.

Pri tem mi ni bilo v pomoč niti dejstvo, da sem po izobrazbi matematik. Če ne štejem tega, da mi že znanje osnovnošolske matamatike zadostuje, da vem, da sem svoje delo zelo slabo ovrednotila. Ko pletem, se moja matematika vrti samo okoli štetja vzorcev. Wrong, honey!

Fletkano, luštkano je napletati svoje male umetnine, splesti še kaj za družinska deteca, sestre, sestrične, prijateljice, sodelavke... dokler lepega dne nekdo ne izstreli usodnega vprašanja: "KOLIKO PA TO STANE?"

Zdaj smo pa tam. Tam, kjer se začne huda štrikarija. Tista, ki je me, Pletilje, nikakor ne obvladamo. Pa bi jo morale. Razen, če se katera ne želi prinašati okoli. Tega pa me ne bomo VEČ počele, prav?


Dobro. Začne se torej tam, ko te prvi vpraša, koliko to stane. In, rahlo pordelih lic, butneš ven najbolj trapasto cifro, kar jih kdorkoli, ki kaj ustvari, lahko izusti. Mislim, ali ste se že kdaj vprašale, od kod nam ideja, da je ura pletenja vredna tako sramotno malo? Resnično, razmisli o tem, draga Pletilja.

Kajti, točno ta najbolj noro-smešno-sramotno nizka cena postane ključna težava, ko končno zbereš pogum in odpreš svoje majceno podjetjece in ga v misliš krancljaš s svojimi umetelno spletenimi štrikarijicami.

Now, do your math, Knitter!

Dajva se zdaj lepo vsesti dol in končno narediti simpldimpl izračun. Nobenega integrala in odvoda ne potrebujeva in, če bi ga, bi ga jaz za šalo izračunala zate. Ko smo že pri matematiki: kaj ni zanimivo, da nikoli nihče ni padel v nezavest zaradi 15€, ki jih je plačal za uro inštrukcij matematike. Z nihče predvsem mislim nase, ki sem to ceno za svoje delo postavila. Obenem pa me oblije mrzel pot, če samo za trenutek pomislim, da bi prav toliko računala za uro pletenja. Se je tudi tebi srce ustavilo ob tej pregrešni misli?

Nitty-gritty dejstva:

1.
Recimo, da imaš s.p., ki te ob najnižjih prispevkih in najmanjši akontaciji davka stane 400€ na mesec. Jp, v.s.a.k. mesec, ne glede na to, koliko prometa imaš. Go figure!

2.
Recimo, da ti za življenje (položnice, bencin, hrana,...) zadostuje 600€. Hm, no, o TEM govorim!

3.
OK, hiter izračun: 400€+600€=1000€

4.
Noup, wrong. Pozabili sva: zakup prostora na strežniku, ker seveda potrebujeva spletno stran, pa SSL, da bodo stranke varno kupovale v tvoji spletni trgovini, pa kartuše, papir, ... dajva, kakopak, skromno dodati 100€ na mesec.

5.
1100€ na mesec je tvoja magična cifra, ki jo moraš doseči, da boš živela skromno, da bolj ne bi mogla. Ampak, Pletilje smo tako skromna bitja, me pletemo iz veselja, nam denar ni pomemben... blablabla. A za začetek sprejmem to cifrico. Ker pač vem, kaj bi ti rada pokazala.
Torej, hitra matematika:

1100€ : 20dni = 55€/dan ali 55€ : 8ur = približno 7€/uro 

7 € na uro!

6.
BTW, samo en medklic:
Vsak podjetnik, ki ni Pletilja, izračuna ceno za svoj izdelek po tejle simpl formuli:

(stroški materiala + ure dela) x 2 = veleprodajna cena izdelka
maloprodajna cena = veleprodajna cena x 2

Naredi za hec izračun po tej formuli.


7.
OK, vem, da ga nisi. Prehuda stvar za občutljivo srce.
Zato pojdiva k najini matematiki. Ti boš naredila svoj izračun (sem prepričana, da ne bo dosti drugačen), jaz ti za vzorec pokažem moj paradoks:

Vzemiva otroško kapico. Ta, ki jo pletem jaz, je iz eko bombaža. Kar pomeni, da se plete skoraj še enkrat dlje kot volnena.

Takole gre ta poezija:
- uvoženo pletivo za kapico (pomeni, da so všteti tudi stroški poštnine, bančni transferji in, da cena varira glede na dnevni menjalniški tečaj): 7€
- 5 ur pletenja + 1 ura šivanja niti, našitka: 6 ur dela
- embalaža: ah, tega pa res ne bomo šteli
_______________________________
končna (maloprodajna) cena: 24 €

Torej: 24€-7€=17€; 17€ : 6ur = 2,8 €/uro

8. Kruta dejstva:

a) 2,8€ x 8 ur na dan = 22,4 € na dan: 22,4€ x 20 dni = 448€ na mesec.

b) 1100€ - 448€ = 652 € izgube mesečno. Ali, če ti je ljubše: vsak mesec ti za življenje ostane 48€, ker država hoče svojih 400€ in se ne stopi ob dejstvu, da si Pletilja, ki svojega dela ne ceni dovolj.

9. Dajva se še malo poigrati s tisto čarobno formulo, s katero si drugi podjetniki, ki niso Pletilje, omogočijo, da lahko preživijo s svojim podjetjem.

V ta namen bova vzeli miceno miceno ceno ure. No, tako bi ji rekli vsi drugi. 

Vzeli bova en sam evro na uro!


Takole:

stroški materiala 7€ + 6 ur dela po 1 € = 7€ + 6€ = 13€ 
veleprodajna cena: 13€ x 2 = 26€
maloprodajna cena: 26 x 2 = 52 €

Bom še enkrat napisala: 52€. 

Če je ura dela vredna en cel €!

No, zdaj veš, kakšen je odgovor na vprašanje, koliko je vredno naše delo.

In, če sanjaš o tem, da boš nekoč lahko pustila  to dolgočasno, mučno, slabo plačano službo in živela od svojih štrikarij, potem ... no, predvsem držim pesti, da ne boš zavrgla svojih sanj, pač pa boš raje na novo ovrednotila svoje delo.

Be kind to yourself, Knitter! R.E.S.P.E.C.T. your work.


[Tole poučno pisanje je en micen košček knjige, ki jo počasi spravljam skupaj z namenom, da malo pomagam s koristnimi informacijami vsem ustvarjalkam, ki zbirajo pogum, da zaženejo svoje lastno podjetje.]

37 komentarjev:

vesna pravi ...

žalostno,res..

Sonja pravi ...

Jaa.. zato ostajam v službi, kjer sem in kradem čas, kjer le zmorem, da lahko ustvarjam.
Držim pesti, da tebi uspe nekako pokrpati skupaj take in onake cene, da boš vztrajala še naprej.. tudi za nas, ki nimamo poguma, imamo kredite in smo brez zaledja, ki bi pokrivalo slabe čase.
V branje priporočam tudi tale zapis, če slučajno njenega bloga ne poznate: http://madeinlowell.blogspot.com/2010/10/should-you-sell-your-crafts.html

VIXI pravi ...

Žalostno ja. In dragi vodovodar/keramičar/mehanik, nima nobenih težav svojo uro ovrednotiti na 30/40/50€... + material jasno.

Pozdravljam knjigo :) Rada jo bom kupila (če si jo bom takrat lahko privoščila s svojo 1€ vredno uro). Čeprav nisem pletilja na podoben način delam izgubo.

VIXI pravi ...

Izgubo delam ob plači seveda, da si izgubo lahko privoščim.

funchi pravi ...

No, jaz sem na začetku, ko sem se šele spravljala k svojemu s.p.-ju, pridno računala gor in dol, levo in desno in, hecno, vse se je nekam izšlo :). Res pa je, da sem imela na začetku malo bolj spoštljive cene (ki sem jih potem bolj in bolj spuščala, ker so me splašile smešno nizke cene drugih Pletilj). Zadnji čas, ko mi res lepo gre in sem vesela, vesela, vesela sedla k suhoparnim cifram, pa me je kar streslo in sem začela razmišljati, kako vrabca bi pa to šlo, če ne bi imela še intšrukcij... Nekako takole, kot sem zgoraj pokazala. Klavrno.

Sonja pravi ...

Aja, ko bo knjiga zunaj, pa povej :) Bom že napraskala zanjo, bi znala bit berljiva.
Pozabila si prišteti oblikovanje etiketk, spletne strani.... :)

funchi pravi ...

Sonja, uh, še veeeliko stvari sem pozabila prišteti. Jih dodam v knjigo. Upam, da z njo ne bom čisto do konca splašila vseh ustvarjalk :).

Teya pravi ...

Žalostno, da je tako. Če ima izdelek ustvarjalca (v tem primeru pletilje) malo višjo ceno se vsak prime za glavo, češ kako je to drago; ko pa kako drugo stvar pošteno preplačajo pa redko kdo kaj ''jamra''.
Srečno (:

P.S. Ko bo knjiga skupja, le povej, mislim, da bo marsikomu (tudi meni) prišla prav (:

Sonja pravi ...

Vem :) Ko so me pred časom vabili k neki skupni prodaji, sem si naredila spisek oz. plan, kaj potrebujem.. Vixi, se spomniš? ena dolga stran etiket, nalepk, ovojnih papirjev, logotipov za štampiljko in takih za na zadnjo stran voščilnic, ki sem jih takrat delala, pa etiketk za šivane igračke, pa logo za na račun, pa za na zahvalno kartico, pa lepa embalažica mora bit, pa spletna stran in logo usklajena .... huh.. ja, če hočeš, da zgleda in si tak komplikator, kot jaz.. potem se nabere :) Ko je Vixi odpirala Etsy štacunco, je lepo napisala, kaj je treba vzet v zakup.
Lahko pa se enostavno spustiš in poskusiš. Dokler prvič ne narediš resne računice, je še vse OK. :))

mojca - mka pravi ...

o, bravo, knjigica se rojeva... zanima tudi mene:) neee, ne boš splašila ne Pletilj, ne Kvačkaric, ne Nakitkaric, ne Čestitkaric... nikogar, če bo takole realno pa z majčkeno humorja napisana. dejstvo je, da smo plačane točno toliko - en €, v kakšnih (kar pogostih) situacijah niti toliko ne, le izjemamo pa cent in pol več. kdaj nas bo pamet srečala? nas je že, menda. sicer bi si poiskale hobije, ki bi jih lahko vnovčile za več denarja - počele pa z manj srca.

funchi pravi ...

Jaaa, še vse to in še kaj, Sonja! Če znaš vse to narediti sama, potem so to stvari, pri keterih mižiš na obe očesi in se delaš, da za to nisi porabila nič svojega časa. Saj vemo, kako to gre pri nas - me vse delamo za lasten užitek in veselje. Živele bomo pa od zraka, ko pridemo enkrat do uresničitve svojih sanj - lastnega podjetja :)

funchi pravi ...

Mojca, res. Nekako nas je škoda, ali ne? Saj smo vendar take kreativke! Še malo, pa me bo prijelo, da začnem kakšno akcijo na temo - 'Punce, postavimo si višjo ceno!' Haha, že vidim, kako bodo to razumeli drugi :))

Loddelina pravi ...

Bravo za knjigo, bi jo vse potrebovale, še najbolj, da nas z njo kresneš po glavi, ker se tako pod ceno prodajamo.
In kar je najhuje, naši najbližji, ki nas kao blazno podpirajo, se potem, ko bi kaj dejansko od nas tudi kupili, kar vkopljejo v tla, ko izvedo za to, že tako spodjedeno ceno.


"Oh, saj mi boš sešila eno torbico, ane, takole med prijateljicami..."
Ja, draga, če boš tudi ti meni dohodnino zastonj izračunala, pa odpisala polletno članarino za fitnes, pa pogodbo zastonj sestavila, pa prevod teksta, dolgega en odstavek, zastonj, namesto za 35 evrov overovila...

Ročno delo, ustvarjeno z glavo!

funchi pravi ...

No, Loddelina, to je pa tema, vredna svojega poglavja v knjigi! Namreč, med drugim smo me verjetno za povrh še tako narejene, da svoje prijatelje, ki nekaj ustvarijo, podpremo tako, da od njih nekaj kupimo. Če le napraskamo skupaj evrčke. Čisto drugače pa, očitno, te reči razume ostali svet. Njihova filozofija gre nekako takole: 'o super, kako fajn to zgleda. a boš še meni naredila?' Zastonj, seveda. Ali vsaj po polovični ceni. Saj smo vendar frendi. Nič, punce, se bo treba v roke vzeti.

Pia pravi ...

Draga Mateja,

ko bilo samo pri pletiljah tako. Žal tud Čarobni svet ni tako čaroben, ko pride do financ ... Da o Nalinih izdelkih sploh ne izgubljam besed.

Vixi ... tako je tudi pri nas. :(

Creatissimo pravi ...

Lepo si tole ubesedila. Žalostno, a ne? Mene ne jezijo toliko kupci kot pa ta presneta država, ki hoče od nas pobrati toliko, kot da ona dela osem ur na dan, ne mi. Pa kako zagreto spodbuja svoje državljane, da naj odprejo s.p.! (Le zakaj s.p. in ne d.o.o. ali zavod ali...? Matematika, seveda!)
Sem pa v moji karieri srečala tudi nekaj takih ljudi, ki so rekli: 'Tole vzamem', brez da bi vprašali za ceno, in le zanje si upam trditi, da so kupili s srcem.
Srečno s knjigo in ja, fino je vedeti čim več 'realnih' podatkov, preden se človek vrže v privat vode. Pa matematiko je treba tudi fajn znat!
Hm, mogoče je pa res vse v samovrednotenju samega sebe? Če mi kdo dokaže, bom verjela...

vesna pravi ...

Loddelina, kako si pa tole o torbici med prijateljicami fajn zapisala..ljudje kar pričakujejo, da jim boš to pač zastonj naredil, ker to rad počneš,ustvarjaš..že samo zato, ker jim je všeč kar delaš in bi to imeli..sploh se ne vprašajo kaj vse je za enim tvojim izdelkom

Tika pravi ...

Točno tako je, kot si napisala, že tako si postavimo minimalno še sprejemljivo cena, da napraskamo skupaj tisto minimalno plačo, pa še vsak osupne ob ceni. Jaz sem po mnogih podcenjenih cenah, ki sem jih postavila, začela razmišljati drugače, ker še za položnice ni bilo. Začela sem razmišljati takole...
... s svojimi izdelki ne morem konkurirati z nizko ceno.... industrijska proizvodnja je tu v prednosti - logično... lahko pa s svojimi izdelki konkuriram z unikatnostjo. Tu se pač imdustrija ne more kosati z mano.
Moram se zavedati, da nekdo s 600 evri mesečnega prihodka ne bo kupoval moje izdelke, ker mora presneto obrniti svoj denar, da pride skozi mesec... saj vem, kako je to:(
Kdo bo potem moja stranka ? Nekdo, ki ima vsaj povprečno plačo in ceni unikatno ročno delo... in na srečo je kar nekaj takih ljudi.

Priznam tudi mene močno zvija, ko ugotovim, koliko dobim na uro.. toda počasi se mi veča prag tolerance... počasi, ko me mehanik opili, ko popravlja moj stari avto, pa ko vodovodar za 15 min. dela računa 35 evrov in sem vesela, da je sploh prišel... da ne računam frizerskih tarif.
Zdaj se vsakič, ko me zgrabi, da bi zaradi poplave izdelkov znižala ceno, spomnim na frizerko. Veš koliko jih je... in vsem gre krasno. Pomisli na to:)

Loddelina pravi ...

Bravo, Tika, tale primerjava s frizerko je super, si sploh ne upam napisat, koliko denarja pustim tam... !
Btw, noro lepe stvari delas, a se da to kje tudi v zivo videt, da te poiscem, ko pridem naslednjic v Slo .?

mateja pravi ...

Heh, tudi jaz imam enake probleme... vsi bi radi umetniško, ceno pa bi za industrijsko... Tudi cena moje ure dela je sramotno nizka. Ma kaj sploh čem komentirat, žalostna sem, ko kaj takega preberem....

gordy pravi ...

Čudovit zapis in še ena, ki bo spraskala denar za knjigo - pa magari ga priberačim!

Če tole bereš z zrncem soli v glavi, potem se ne preplašiš, ampak opogumiš in se ne pustiš več pregovarjat za ceno - toliko je, če češ vzemi, če ne bo vzel nekdo drug.
Če si mi res pri srcu ti bom pa itak podarila... morda boš le malo bolje znal ceniti, koliko je moje darilo resnično vedno...

Še enkrat hvala in res upam, da izzida ne zamudim!

Renata pravi ...

Zgodba pove tudi, kakšno miselnost imamo pretežno kupci: od delodajalcev pričakujemo, da bodo ustrezno cenil/plačalii naše delo - sami pa ne znamo ceniti vrednosti ročnega/unikatnega izdelka?!
In potem primerjamo vrednost npr. ročno-štrikanega copatka s copatkom, ki so ga izdelali na Kitajskem in vzkliknemo "drago?!??!"

Upam, da ne bom več dolgo v manjšini, kar se tiče ustreznega spoštovanja do vašega dela, drage kreativke in ustvarjalke. Upam le, da se boste kmalu zavedle tudi same vrednosti svojega dela. Z njimi nam omogočate, da postajamo bolj unikatni posamezniki in ne uniformiranci proizvodnih štanc... And you cannot put a price on that!

Anonimni pravi ...

Živjo, vixino deljenje te objave na fb me je pripeljalo na tvojo stran. In drznila sem si tvoje pisarije deliti naprej.
Ne bi se mogla bolj strinjati s teboj. Toliko matematika je tudi v meni, da vem, da tukaj ni računice. :-/ Bilo bi prelepo ... In tako delam ... za prijatelje, iz užitka z vedno večjo luknjo v žepu.

VIXI pravi ...

Oh Funči si me oslabovoljila :) Sem izredno slab matematik in sem tvoje cifre sicer prebrala a v enačbe nisem vstavljala svojih cifer. Danes sem se ponovno vrnila k branju (da si zapomnem za vse večne čase...) in za hec v nepletiljsko formulo, v obratno smer, vrgla moj material in ure za ploščico(na uč ocenjeno količino).
O Kristusove gate, kako sem slabe volje zdaj! Seveda ni vštetih vseh n ur skiciranja skupaj zlaganja idej, ki bi se kolikor se le da razlikovale od že videnega, ker potem me lahko kar kap.

funchi pravi ...

Kristusove gate, ja. Poceni na roko spletene, skrojene, poslikane, pokvačkane, pošite, po po po porkamizerija :))

Alenka pravi ...

Daleč najboljša objava v dolgem času. naveličana sem unih kregarij kaj je unikat pa kdo kog aoponaša, ke rlahko isto noč nastaneta dva zelo podoban izdelka v dveh popolnoma ločenih glavah.
Tudi jaz sem matematik in računalnikar in imam isti izračun z izgubo. Fimčkani gumbki niso všteti,fotografiranje, obdelava, objavljanje .... a h ne to je tako za usput.
funchi ko bo knjiga pomoje jo moram obvezno nabavit.
pohvale za tale post, da mal mislit.

Ladka pravi ...

Dobro razmišljanje, pa malo na depro potegne, če se preveč poglobiš:-(
Sama sicer pletem samo za ustvarjalne užitke, me je pa res prijetno presenetil zet (menedžerski tip): hčerki sem spletla dolg šal, vsem je bil všeč, vprašal me je, koliko časa sem ga pletla - ne vem več, koliko sem rekla, vzel neko urno postavko - ne vem več, kakšno, in butnil: tale šal je vreden 78 evrov! Jasno, da ga ne bi mogla prodati za 78 evrov, ampak on in moja hči ga vrednotita in CENITA za 78 evrov! Res dobro dene :-))

byAB pravi ...

Mateja, jaz sem se pa srečala z drugačnim "problemom"...sicer tudi sama delam večinoma v svoje veselje in si z zasluženim pokrivam le stroške materialov in kar ostane je namenjeno investiciji za v naprej...

Moj primer pa je tak, da sem bila primorana dvigniti cene, ker se mi moja konkurenca postavlja ob bok in zato sem imela kar veliko vrsto naročnikov, ki so za isto ceno stali v vrsti pri meni, ker so dobili dosti več...sama pa nočem postati proizvodnja, ker si želim, da je vsak moj izdelek narejen po meri naročnika, kar potegne za sabo tudi veliko časa za dogovarjanje, usklajevanje...

Ja, punce, zavedamo se, da Slovenija ni velika in da standard je kot je, zato pa moramo izkoristit dejstvo, da imamo občutek za ustvarjanje, barve in predvsem, da izstopamo v svoji skromnosti :-)...in upamo na boljše čase ;-)

Anonimni pravi ...

Tudi mene je Vixina objava na FB pripeljala sem. Iste misli obhajajo tudi mene vsakič, ko moram povedati ceno. Izračunala sem si, da za uro dela dobim med 1 in 2 evra. Delam iz veselja, a tudi iz nuje (ob službi, jasno), zato velikokrat pomislim na to, da bi ob delu raje čistila hiše. Čistilke dobijo od 5€/h dalje.

Vem, da bi, če bi hotela pustiti službo, morala sprejemati kompromise, ki jih nočem sprejemati - industrijskih stvari pač nočem početi, ker to, kar počnem, počnem zelo rada. Zato si v tolažbo vedno rečem, da mi pač ljudje plačujejo material za to, da počnem, kar rada počnem, pri tem pa še kak evro (skoraj dobesedno) dobim za dostavo. :)

Andreja pravi ...

Da še jaz dodam svoj komentar ;) Tudi jaz sem ena izmed tistih, ki delajo za 1 eur na uro, včasih še celo manj :(

Pri tem pa opažam, da ljudje kar šokirano pogledajo, ko povem ceno za izdelke in večinoma rečejo (ali si pa mislijo)"to pa je drago". Svojega mnenja ne spremenijo niti potem, ko jim povem, koliko ur dela je vloženih in koliko mi ostane, ko odštejem vse stroške. Večina jih ima v mislih samo nakup poceni robe, ki jo lahko najdejo vsepovsod. Ampak vseeno pa obstajajo ljudje, ki cenijo ročno delo in ki so pripravljeni odšteti več denarja za nekaj, kar jim je všeč in je unikatno.

Danes sem se odločila, da bom od zdaj naprej delala samo za take, ki cenijo moje delo in trud. Zdaj pa moram biti odločna in ne že ob naslednjem vprašanju "če dam kak popust" popustiti :)

Moram pa še nekaj povedati, kar me že dolgo časa moti - ko gledam nekatere novopečene in tudi "stare" ustvarjalke, ki postavijo prenizke cene za svoje izdelke. S tem same sebi delajo škodo, seveda pa posredno tudi ostalim. Sicer bodo se kupci, ki to cenijo, odločili za kvalitetnejše izdelke, ampak na prvi pogled pa te (pre)nizke cene kljub temu naredijo zmedo v njihovih glavah in se sprašujejo "Zakaj bi kupil pri tisti, ki ima dvakrat dražje izdelke, če lahko tukaj dobim zelo podoben izdelek veliko ceneje?". No, tukaj se včasih že približamo kopiranju in izdelovanju cenenih izdelkov, ampak to je že druga tema ;)

funchi pravi ...

Andreja, biksati ga začnemo same takrat, ko še ne mislimo na to, da bi kdaj imele svoje podjetje, pa kakšno stvar že prodamo. TAKRAT bi se že morale zavedati, da se cena ne postavlja na način: 'oh, ene 5 evrov bi mi pa prav prišlo.' Če malo posrfaš naokoli po spletu, pokukaš še na kakšen etsy,fb, je večina takih 'ene pet evrov' cen. Zato pravim, da bil čas, da bi same bolj cenile svoje delo (ki je vredno tudi, če nisi s.p.)

moi pravi ...

Tukaj še ena, ki proda izdelek za vrednost materiala, ker ima to "srečo", da ne živi od tega ;)
Res super napisano in ti da misliti.

Urša pravi ...

Tudi mene je sem pripeljala Vixi. Izračun je res žalosten, vendar mene tolaži to, da me šivanje, štrikanje, tiskanje... sprošča. Imam pa tudi jaz to "srečo", da mi zaenkrat od tega ni treba živeti, bi pa zelo zelo rada.

Komaj čakam knjigo :)

Škorčica pravi ...

Zanimivo branje - tako objava, kot komentarji. Z vsem se strinjam.

V svetu, kakršen je zdaj, je ročno delo na žalost podcenjeno.
Pa vseeno: pokonci nas mora držati zavedanje, da je naše delo unikatno - torej drugačno od vseh drugih.

Predvsem pa, kot ste že napisale, ceniti svoje delo; to je vendar tisto, kar počnemo z ljubeznijo!
(Res je, da ljubezen nima cene, hočem samo reči, da se na denar prevelikokrat gleda kot na nekaj grdega; v idealnem svetu pa bi bil denar pošteno plačilo za vložen trud in predvsem eden od izkazov spoštovanja do dela.)

matilda pravi ...

Funchi, se že naročam na tvojo knjigo.

...ker, ko me nekateri vprašajo....koliko bi pa stalo, da mi ti....zinem (kljub rukanju z vseh stani, rečem...mah, to je meni hobi)

ninalena pravi ...

jaz se tudi naročam!!
v enakem položaju sem bila jaz, ko sem prišla iz hobija v delo. veliko takozvanih prijateljev je šlo stran, vendar s časom najdeš tiste, ki cenijo svoje delo. in tisti ponavadi tudi postanejo tvoji prijatelji.

Anonimni pravi ...

dobro napisano... to žalostno dejstvo...